O nas

UVODNI OKVIRČEK

Zgodovina našega čebelarstva sega v leto 1978, ko sem kot srednješolec začel čebelariti z eno čebeljo družino. Družina je priletela v zapuščen panj na naši domačiji Kapun. Moram povedati, da se je s čebelarstvom ukvarjal že moj stric, ki pa je opustil čebelarstvo v 70. letih. Torej je na naši domačiji ostal prazen čebelnjak (po prleško vijok), ki pa sva ga z očetom po letu 1978 začela prenavljati. V čebelnjaku so prevladovali dunajčani (trietažni panj s trikrat po desetimi visečimi satniki notranje mere 235 mm x 200 mm na toplo stavbo in s pregrado z ozko veho med dvotretjinskim plodiščem in enotretjinskim mediščem, op. ur.). Panji so bili precej dotrajani, nekaj sva jih popravila in usposobila za naselitev, preostale pa sva zažgala. Zanimivo: Čebelja družina se je naselila v najslabši panj.

 

Nadaljevanje družinske tradicije

Moram priznati, da moji starši in brata niso bili preveč navdušeni, da nadaljujem tradicijo v čebelarstvu. Bil sem vztrajen, zato je oče le ugotovil, da ne bom popustil, in mi je začel pomagati predvsem pri posodabljanju panjev in čebelnjaka. Od strica na žalost nisem imel nobene koristi, kar.se tiče nasvetov iz čebelarstva. Moram pa se zahvaliti žal že dolgo pokojnemu sosedu Horvatemu Lujzeku, ki je bil sam odličen čebelar in je najverjetneje v meni sprevidel čebelarsko prihodnost. Ob piskru dobrega klintona mi je Lujzek neštete večere pripovedoval o čebelah in mi nudil nasvete glede opravil pri čebelah. Nikoli ne bom pozabil nasveta, ki še danes velja: »Ne pozabi v začetku oktobra dva- do trikrat vliti raztopine v pitalnik.« In še je dodal: »To je bistveno, da ti družine ne bodo pomrle od gladu.« Razvijal je namreč misel v smeri, da čebele napolnijo izlegle celice v satju s sladkorno raztopino. 5 kg raztopine je dovolj za dobro prezimitev čebelje družine, je zaključil svojo misel. V svoji karieri samo enkrat nisem upošteval njegovega nasveta, pa mi je na začetku devetdesetih let od lakote odmrlo kar 60 % čebeljih družin. Dejal sem si, to pa je sramota. Od takrat tovrstnih težav v našem čebelarstvu ni.

Navdušenje za vzrejo matic

V času študija v Mariboru in Ljubljani sem čebelaril samo s štirimi čebeljimi družinami. Med študijem v Ljubljani sem spoznal ženo, ki pa sem jo tako navdušil za čebelarstvo, da je vpisala izbirni predmet čebelarstvo pri prof. dr. Riharju. Sam tega izbirnega predmeta nisem vpisal, ker so me zanimale tudi druge izbirne vsebine s področja kmetijstva, iz katerih sem tudi diplomiral. Vpisal bi tudi čebelarstvo, vendar je bila na biotehniški fakulteti omejitev pri številu izbirnih predmetov. Kljub temu pa sem se, kakor tudi žena, udeleževal vseh predavanj in terenskih vaj. V spominu so mi ostale vaje iz vzreje čebeljih matic, ki smo se jih udeležili v soboto pri g. Janezu, vzrejevalcu iz Litije. Te vaje so mi pustile pozitivne posledice, navdušile so me za vzrejo matic. Po študiju sem se leta 1988 zaposlil v Murski Soboti na KGZS Zavod Murska Sobota, kjer sem zaposlen še danes. V tem času sva z ženo razvijala čebelarstvo in prvo, kar sva naredila po poroki, je bilo, da sva kupila na Goričkem parcelo, na katero sem iz Berkovcev v Prlekiji preselil štiri čebelje družine. Na tej parceli je zrasel tudi čebelnjak, ki smo ga povečali že trikrat, in v zadnjih desetih letih smo na tej parceli postavili tudi svoj dom. Poleg redne službe sem opravil tudi habilitacije na Univerzi v Mariboru, kjer predavam na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede predmete Medonosna čebela in osnove čebelarjenja, Trženje čebeljih pridelkov in Pridelovanje krme in pašništvo. Brez pridne in razumevajoče žene ter pridnih rok obeh sinov sam nikakor ne bi zmogel uresničiti svojih sanj. V letu 2017 sva celotno čebelarstvu predala prvemu sinu, ki je vedno kazal velik interes za čebelarstvo in mu bova z ženo vedno stala ob strani. Trenutno čebelarimo na obronkih Krajinskega parka Goričko, nekaj stojišč pa imamo tudi v osrčju parka. Delamo s približno 200 čebeljimi družinami. Trenutno v našem čebelarstvu še prevladuje AŽ-sistem, vendar ga vedno bolj izpodriva nakladni panj Dadant-Blatt, ki ima svoje prednosti in tudi pomanjkljivosti, kot vsi drugi panjski sistemi. Do danes v našem čebelarstvu pridelava medu ni bila primarna dejavnost, ampak vzreja matic, v zadnjih treh letih pa tudi vzreja čebeljih družin za tuji trg. Na tem mestu se zahvaljujem za vso pomoč Mirku Jurincu iz Ključarovcev, ki mi je vedno stal ob strani z nasveti pri mojih začetkih vzreje matic. Tudi danes, ob dobri kavi in še boljših medenjakih njegove žene, še vedno kakšno rečeva glede tehnologij. Tovrstnih praktičnih izkušenj pa ni mogoče zaslediti nikjer v literaturi. Praksa dela mojstra in s to mislijo zaključujem predstavitev Čebelarstva Kapun.

Po sledeh napredka: pom. akad. dr. Stanko Kapun