Domneva se, da so čebele na zemlji že od 50 do 60 milijonov let. Že od kar obstaja zgodovinopisje, sta omenjena čebela in med. Več 100 let je bil med edino sladilo. Tudi na kamnitih stenah najdemo poslikave iz prazgodovine, ki nam kažejo, kako je človek 7000 let pred našim štetjem nabiral med pri divjih čebelah.

Že v starem Egiptu, Babilonu, Indiji in na Kitajskem so med častili kot božanski nektar. V Egiptu so 3.200 let pred našim štetjem čebele veljale kot simbol faraonov. Mnogo starih civilizacij je medu pripisovalo posebne moči. Mnogo vladarjev, med njimi tudi Napoleon Bonaparte, je imelo na svojem grbu čebelo, prav tako so imeli svoja oblačila okrašena s čebelami.

 

Na mezopetamijskih glinastih tablicah najdemo prve pisne vire, ki govorijo o zdravilnih učinkih medu. V vseh teh kulturah je bil med neprestano povezan z miti in legendami. Med so takrat uporabljali za raznorazne rituale in čarobne namene, prav tako so ga tudi darovali bogovom.

 

 

  • Maji, pri katerih je bil med prav tako svet, so po nabiranju medu bogovom darovali koruzo in med.
  • Grki so pokojnim v grob priložili med kot simbol večnega življenja, prav tako so med cenili kot kozmetičen izdelek. Čebelarjenje je v antični Grčiji veljalo kot dobičkonosna in visoko cenjena dejavnost.
  • Pri Rimljanih je med veljal kot čarobna substanca, ki je človeku podelila poezijo in zgovornost. Rimljani so dobesedno ljubili med in so ga zato tudi pogosto uporabljali v kuhinji. V času Rimljanov je bilo čebelarstvo zelo razširjeno po celotnem imperiju.
  • V Evropi je med dolgo časa veljal kot sveta substanca, med drugim so ga darovali tudi Demetri, boginji žetve in plodnosti.
  • Pri Judih je med veljal kot simbol obljubljene dežele in splošnega zadovoljstva. V Izraelu so v starih časih novorojenčku okoli ust namazali med. V Indiji je še dandanes običaj, da novorojenčku na jezik namažejo med, prav tako na porokah ženin in nevesta dobita za pojedino med.